Sredi prejšnjega tedna sem dobil vabilo kolegice – vodnice PD Dravograd, za pohod na Lipševa vrata pod Olševo. Ker tam še nisem bil, slišal pa sem že za ta čudež narave, sem se z veseljem odzval povabilu. Tako smo se v nedeljo zjutraj z avtomobili odpeljali do Železne Kaple in naprej v dolino Remšenik, kjer je bilo naše izhodišče.
Cerkev Šmarjeta / St. Margarethen malo nad izhodiščem. 
Na pot smo se podali na ovinku pod cerkvijo, kjer smo tudi pustili avtomobile. 
Pot je bila kar strma, … 
… poznalo se je tudi obilno deževje prejšnji dan. 
Kmalu smo s ceste zavili levo na … 
… na še bolj strmo pot. 
Pot se je malo položila in potekala skozi mešani gozd. 
Po slabi uri smo si privoščili krajši počitek. 
Kmalu smo zagledali skale, ki so bile vse bližje. 
Sledil je še zadnji – nekoliko bol strm del poti proti Lipševim vratom. 
Zanimive skale na desni strani poti. 
Le še nekaj minut hoje nas je ločilo … 
… od Lipševih vrat. 
Pogled s poti na prvo okno / vrata. 
Skozi prvo okno poteka zavarovana pot, opremljena z jeklenicami. Ker so bile skale mokre, je bila potrebna ša posebna previdnost pri hoji. 
Pogled nazaj. 
Okna / vrata pod Olševo so tri. Za nami je bil prehod skozi prvo okno. Naravnost naprej je drugo, ki je poimenovano Malo okno / Kleines Felsentor. 
Pogled na prvo okno s poti proti drugemu. 
Malo okno / Kleines Felsentor. 
Od drugega okna se vrnemo nazaj proti prvemu in se nato ob jeklenici povzpnemo po “stropu” prvega okna… 
… proti Velikemu oknu / Grosses Felsentor. 
Pogled na drugo stran Olševe skozi Veliko okno. 
Razgledi so segali vse od Storžiča na levi, do Pristovškega Storžiča in Košute na sredini ter Obirja na desni. Triglav se zaradi oblakov ni videl. 
Pri Velikem oknu smo si privoščili odmor za malico in uživali v lepotah narave. 
Pogled na Veliko okno malo pred odhodom. 
Pot nazaj prav tako poteka ob jeklenici , zato je potrebna previdnost pri hoji. 
Po nekaj metrih jeklenice smo se vrnili na pot. 
Zopet smo lahko raztegnili palice in … 
… se odpravili naprej proti slovenski strani Olševe. 
Po dobrih desetih minutah hoje smo prišli do ovinka, kjer so se odprli razgledi proti Karavankam in … 
… in Kamniško-Savinjskim alpam. 
Le nekaj minut hoje po ravni stezi … 
… in že smo se priključili poti na Olševo od Sv. Duha. 
Dobro shojena pot nas je hitro pripeljala do Potočke zijalke. 
Pogled izpred Potočke Zijalke. Kamniško Savinjske alpe so kot na dlani. 
Ogledali smo si zunanjost … 
…in notranjost Potočke zijalke ter si nato malo odpočili pred jamo. 
Pogled na Raduho s poti nazaj. 
Po poti smo se vrnili do razpotja in se nato usmerili naravnost… 
… na pot, ki poteka čisto po meji. 
Pogled nazaj proti vrhu Olševe. 
Pot poteka po s travo poraslem gozdu, steza pa je bila kar mokra in močvirnata. 
Na sedlu Sv. Duh smo se usmerili proti cerkvi sv. Lenarta. 
Del poti skozi podrt gozd. 
Izvir zdravilne vode ob poti skoraj na cesti. 
Od ceste nas je le še kakšnih pet minut hoje ločilo … 
…od cerkve sv. Lenarta. 
Utrinek z jase, kjer stoji cerkev. 
Pri podirajoči mežnariji smo imeli še zadnji daljši odmor. 
Jasa s cerkvijo. 
Od cerkve smo se sprva podali po cesti, a smo kmalu zavili na poraščeno pot, … 
… ki nas je pripeljala nazaj na cesto. 
Smerokazi so nas usmerili v sotesko Kupitz. 
Kmalu smo prišli do potoka, ob katerem smo se vračali vse do našega cilja. 
Bujno rastje ob potoku. 
Od mesta, kjer se združita dva potoka … 
… ni več daleč do urejenega dela soteske. 
Hodeč po mostovih smo občudovali lepoto in moč vode, ki se z glasnim bučanjem spušča v dolino. 
Kmalu smo prišli do konca soteske in … 
… do cilja smo se samo še sprehodili čez travnik.
Logistično smo se organizirali tako, da smo zjutraj en avto pustili pri kmetiji na koncu tega travniku, z dvema avtomobiloma pa smo se zapeljali na izhodišče. Po povratku so se vozniki zapeljali po preostala avtomobila, ostali pa smo pri kmetiji počakali.
Krasno preživet dan na poti polni lepih razgledov, čudes narave in drugih lepot, ki nam jih lahko ponudi narava.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 