V službi smo imeli popoldne obveznosti v Tolminu, zato je padla odločitev, da se na pot odpravimo že zjutraj in dan izkoristimo malo drugače. Nekateri so šli na Sočo muharit, sam pa sem se odpravil v meni (do sedaj) neznane hribe. Po pregledu lokalnih poznavalcev hribov sem se odločil za vzpon na Vodel vrh in (če bo čas dopuščal) na Mrzli vrh. Še ko smo se od Ljubljane vozili proti Tolminu je tam deževalo, zato kam višje nisem planiral. Pričakoval sem razmočen teren in res je bilo tako. Štartal sem v Zatolminu …
… in se na križišču usmeril levo skozi vas. 
Že začetek je bil kar strm, smerokaz me je usmeril desno … 
… na še bolj strmo cesto. 
Kmalu je v levo zavila lepo shojena steza. 
Ostanki mulatjere. 
Na trenutke se mi je zazdelo, da hodim po pragozdu. Vse je bilo mokro od jutranjega dežja. 
Pot je bila na mestih razmočena in blatna. 
Ob poti je tudi pokopališče vojakov iz I. svetovne vojne… 
… ki je lepo opisano in … 
… urejeno. Na sliki spominski križ. 
Cesta pelje naprej proti planini Pretovč, … 
… sam pa sem za kapelico zavil levo v strmino proti Vodel vrhu. 
Razgled ob poti. 
Pogled navzdol po premagani strmini. 
Ko sem prišel iz gozda na travnik… 
…sem že videl zadnji del vzpona na Vodel vrh. 
Na travniku je bilo polno cvetja… 
… 
Travnolistna perunika 
Odprli so se razgledi. Najprej na Volče. 
Sledilo je krajše prečenje pod Vodel vrhom. 
Pogled z Vodel vrha na Tolmin. 
Na klopci sem si malo odpočil in užival v razgledih … 
… nato pa nadaljeval… 
… pot po pašnikih pod samim vrhom. 
Planine so ograjene in kar nekajkrat sem moral odpirati in zapirati vrata in lese. 
Pogled na drugo stran doline. Vrhovi nad dolino pa žal v oblakih. 
Pašniki in Mrzli vrh v ozadju. 
Nekatere planine imajo lepo urejene hiše. 
Malo gor, malo dol po pašnikih. 
Pot me je peljala desno proti Mrzlemu vrhu. 
Na trenutke je bujno rastje skoraj skrilo pot. 
Pogled na Sočo v dolini 
Še en prehod med pašniki. 
Vrhovi Krnskega pogorja so bili vseskozi v megli. 
Pred mano je bil še strm vzpon na Mrzli vrh. Pogled nazaj s pobočja Mrzlega vrha. 
Malo še pa vrh. 
Pot je sicer markirana, a so markacije redke. 
Razpotje malo pod vrhom. 
Do vrha s križem je od razpotja le nekaj minut hoje, 
Razgledi z Mrzlega vrha so bili prelepi na vse strani. 
Pod mano dolina Soče, v ozadju pa se je videlo celo morje. 
Le Krn in ostali višji vrhovi so bili v megli. 
Po krajšem postanku na vrhu sem se odpravil proti planini Pretovč. 
Prečil sem krajše melišče … 
… in kmalu prišel do ostankov iz I. svetovne vojne. 
Lepo opisano in urejeno mesto, kjer so se vojaki bojevali in kopali rove. 
Ograjen prostor, kjer so bili v glavnem madžarski vojaki. 
Pod mano pa sem že videl planino Pretovč. 
Poslopje na planini Pretovč. 
Nazaj do Zatolmina sem se odpravil po …. 
… sprva razgledni cesti. 
Pogled na dolino in cerkev v Javorci. 
Na pašnikih so se povsod pasle krave. 
Oznake ob poti. 
Cesta je bila strma in na dosti mestih betonska. 
Nižje je cesta speljana skozi gozd in le na redkih mestih se odpre razgled na dolino. 
Zadnji del poti skozi vas na izhodišče.
Čeprav je bila pot s planine Pretovč po cesti kar dolga in (predvsem) po betonski podlagi kar utrujajoča, sem se za to pot odločil, ker je bila strma pot na Vodel vrh od jutranjega dežja pošteno namočena in spolzka.
(Športni) dan v hribih nad (Za)Tolminom je hitro minil. V petih urah sem prehodil slabih 15 kilometrov in naredil kar 1200 metrov vzpona. V poti po (do sedaj) neznanih (in strmih) hribih nad Tolminom sem užival in gotovo se bom sem še vrnil.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 