Prisank ali Prisojnik je mogočna gora nad Vršičem in že dolgo sem si želel na njegov vrh. Ne dolgo tega sem ga gledal s Triglava in želja o vzponu na njegov vrh je bila še močnejša.

Ko je kolegica vodnica Polonca (skupaj sva bila na vodniškem tečaju pred leti v Bavšici in na Valvasorjevem domu) v začetku tedna objavila vabilo za pohod na Prisojnik in Malo Mojstrovko, sem takoj v roke vzel telefon in jo poklical. Vesela je bila mojega klica in zmenila sva se, da se jim lahko pridružim. Kasneje me je poklicala še ena sošolka iz Bavšice, vodnica Anja, ki se je prav tako pridružila na pohodu.

Pohod, ki ga je za PD Makole organizirala in vodila Polonca, je bil dvodnevni. V soboto s(m)o šli z Vršiča po Kopiščarjevi poti na Prisojnik ter po Slovenski poti nazaj, v nedeljo pa so šli še po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko in se vrnili nazaj na Vršič. S kolegico Anjo sva se jim pridružila samo v soboto, saj je pri obeh bila nedelja že zasedena z drugimi obveznostmi.

Po opisih je Kopiščarjeva pot najtežja in tehnično najbolj zahtevna zavarovana pot v Sloveniji. Po tem pohodu lahko temu samo pritrdim. Pot je zelo lepo speljana in na vseh potrebnih mestih lepo zavarovana, tako da je plezanje težjih odsekov pravi užitek. Res je pot na nekaj mestih navpična, (včasih se zdi, da že previsna) a so povsod na voljo pomagala v obliki skob, klinov in jeklenic.

Sestop po Slovenski poti je sicer mnogo lažji (kot vzpon po Kopiščarjevi in grebenski poti), a vseskozi je potrebno biti previden, saj je na skalah dosti grušča in hitro se lahko zgodi zdrs. Po prehodu poti iz skalnate grape na travnata pobočja, pot postane lažja in še bolj lahko uživamo v prekrasnih razgledih na okoliške gore. Ko pridemo do melišča smo pa že skoraj na izhodišču. S kolegico Anjo sva skupino malo pred koncem prepustila Polonci, sama pa pohitela proti Vršiču, saj je bila napovedana zapore ceste zaradi prireditve. Še pravočasno sva prišla do avtomobilov in se odpeljala proti Kranjski gori, preden so cesto zaprli.

Kot smo se šalili po poti, je prva nagrada pohoda pogled na Ajdovsko deklico (ki jo vidimo res od blizu). Druga nagrada je najtežji del poti – pot skozi kamin. Tretja nagrada je Okno, ki je res mogočno, pot skozenj pa mojstrsko speljana. Greben, ki je sicer zračen, lahko štejemo za četrto nagrado. Sam vrh Prisanka oz. Prisojnika je naša peta nagrada, če pa prištejemo še odlično družbo in prekrasno vreme, je pa že skoraj tako, kot da bi zadeli sedmico.