Olševa je gora na meji z Avstriji, ki je bila v času Jugoslavije skoraj nedostopna. Verjetno nas prav zato še danes navdušuje s svojo divjo in prvinsko naravo ter mnogimi naravnimi znamenitostmi. Na gori ni nobene koče in morda tudi zato ni tako oblegana kot gore v njeni bližnji okolici.

Za svojo predzadnjo vodeno turo v tem letu sem si že pred dobrim letom (v času priprave programa pohodov PD Prevalje) napisal Olševo. Pred nekaj leti sem kolegici vodnici pomagal pri turi do Lipševih vrat in Potočke zijalke. Za vrhove in krasen greben nam je takrat zmanjkalo časa, zato sem na vodeni turi želel pokazati tako Lipševa vrata in Potočko zijalko ter seveda oba vrhova -Obelkamen in Govco. Oba vrhova povezuje krasen greben, po katerem po meji med Slovenijo in Avstrijo poteka nekdanja graničarska pot, ki nas navduši z razgledi in razgibanostjo. Strmi travniki in prepadi na eni ali drugo stran so samo pika na i na res prelepi grebenski poti, ki od pohodnika zahteva previden korak in ga nagradi s svojo lepoto.

Zanimivo krožno pot je pravi užitek prehoditi. Lipševa vrata in prehod skoznje sem že opisal, zato so v tem blogu samo slike oken. Natančen potek poti si lahko ogledate tukaj. Pot po grapah od Lipševih vrat proti Obelkamnu je sicer strma, a vseeno zelo zanimiva in razgibana. Pri prečenju enega od melišč je treba biti pozoren na možica, kjer je treba zaviti navzgor!

Ko pa pridemo na vrh in se nam odprejo razgledi na vse strani neba, se od Obelkamna začne prekrasna pot po grebenu. Malo gor, malo dol in že smo na enem od vrhov, kjer se nam odpre razgled na Govco in divje skale vse naokrog. Malo zahtevnejša pot nas pripelje na razpotje pod skalami. Od tam lahko greste proti Govci ali zavijete desno in se spustite do Potočke zijalke. Spust po poti ki preči strme travnike je res lepo speljana, na zadnjem delu pa tudi zavarovana z jeklenico. Spust po poti, ki od Potočke zijalke vodi na Obelkamen je na melišču zaradi drobirja nekoliko “siten”, a je “sitnega” dela hitro konec in že smo pri Potočki zijalki. Od jame, v kateri so našli sledi bivanja kromanjoncev in kosti medveda, sledi le še spust do doline.

Pot je prelepa že poleti, v jesenskem času pa navduši še s prelepimi macesni in jesensko obarvanimi krošnjami listavcev!

Kot sem napisal že v uvodu je bila to moja predzadnja letošnja vodena tura. V prelepem jesenskem (bolje rečeno skoraj poletnem) vremenu smo jaz (kot vodnik) in udeleženci na poti resnično uživali in se imeli lepo. Pot je kar prehitro minila! Poročilo pohoda si lahko pogledate na spletni strani PD Prevalje.