Po dežju in snegu v dolini sem šel na Peco preverit koliko snega je zapadlo v zadnjem tednu, odkar sem bil zadnjič na najvišji koroški gori. Prejšnjo nedeljo sem se zaradi goste megle in močnega vetra malo pod vrhom obrnil. Mogoče sem tudi zato za prvi pohod v novem letu namesto (običajne) Uršlje gore raje izbral Peco. Zjutraj sem preveril spletne kamere in vremensko napoved, nato pa sem se sredi dopoldneva zapeljal do planote Mitnek, kjer sem začel s hojo.
Zasnežena cesta v naselju Mitnek.Na travniku nad kmetijo Najbrž je bilo kar nekaj novega snega.Po prečkanju travnika sem prišel na cesto, ki je bila zasuta s snegom. Pri smerokazu sem cesto zapustil.Že v prvi strmini se je pokazala prava zimska idila.Cesta do parkirišča Jakobe ni bila splužena, na cesti pa je bilo slabega pol metra snega.Zanimivo zasneženo drevo ob poti. Kaj pa vi vidite na tej sliki?Skozi meglo se je občasno videlo modro nebo.Tudi sonce se je prebijalo skozi meglo.Pri Tomaževi koči je bila prava zimska idila. Veliko snega in topli sončni žarki…Megla in sonce sta se izmenjavala…… na poti do Doma na Peci.Pri koči sem si privoščil krajši počitek, naredil nekaj požirkov čaja in se malo okrepčal.Smerokazi pri koči.Na sedlu pod Malo Peco se je megla umaknila in odprli so se razgledi proti zahodu.Pogled na zasneženo sedlo in pot proti vrhu Pece.Razpotje za zavarovano pot je bilo zasuto s snegom. Proti zavarovani poti še ni bilo sledi.Tudi sam sem nadaljeval po zložni poti.Ko sem prišel iz gozda se je odprl krasen pogled na zasneženo pokrajino.Smerokazi so bili zimsko okrašeni.Belina…… debele plasti snega me je spremljala pri vzponu proti vrhu.Odpirali so se pogledi proti Kamniško-savinjskim alpam.Občasno je veter še prinesel meglo iz doline.Pogled nazaj na prehojeno pot.Pogled na avstrijsko stran malo vrhom.Sledil je še zadnji del poti proti vrhu, kjer se je kar močno ugrezalo v napihanem snegu.Cepin in skrinjica za vpisno knjigo na vrhu Pece sta bili zaviti v sneg in led.Pogled na “zalito” Peco. Nad meglicami v dolinah so kraljevali vrhovi. Na levi Raduha, v sredini Olševa, zadaj pa vrhovi KSA od Ojstrice do Kočne.Mrzel veter na vrhu me je kmalu prisilil, da sem se odpravil nazaj proti dolini.Na zimski poti tik ob meji z Avstrijo so bile skale okovane v sneg.Napihan sneg na sedlu pod vrhom Pece.Pogled proti vrhu.Sledi turnih smučarjev so bilo povsod.Megla in sonce sta se izmenjavala tudi na poti navzdol.Obilica snega na zadnjem delu proti koči.Na sedlu pod Malo Peco se je za nekaj trenutkov sonce prebilo skozi meglo.Pri koči sem se znova ustavil in se okrepčal.Pogled na bivšo karavlo in kapelico ter Uršljo goro, ki pa se zaradi megle ni videla.Turni smučarji so “odstranili” nekaj snega s poti in sestop je bil kar hiter.Pogled proti Uršlji gori malo nad Tomaževo kočo.Spust proti Mitneku je na nekaj delih bil podoben hoji po bob stezi.Gosta megla me je spremljala vse do travnika nad kmetijo Najbrž in naprej do parkirišča.
Pozimi sem bil na Peci že dostikrat, a toliko snega kot tokrat ni bilo že dolgo. Hoja je bila zaradi obilo nepredelanega snega malo težja, saj se je ponekod ugrezalo do kolen (ponekod pa še bolj) na posameznih odsekih pa se je “mlelo” pod nogami. A lepota bele snežne idile je ohtehtala ves vloženi trud. Veter je s suhim snegom na gori ustvaril prave umetnine in pravi užitek jih je bilo opazovati ob vzponu in sestopu. Krasen dan na naši najvišji gori, če ne bi bilo mrzlega vetra na vrhu, bi bilo pa popolno.
Upajmo, da nam bodo (nerazumne) omejitve zaradi pandeminje v nadaljevanju zime prihranjene in bomo lahko doživeli še dosti tako lepih zimskih dni v naših prelepih gorah.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 