Letošnji november res ni bil radodaren s soncem. Pravzaprav sta bila sivina in dež naš vsakdan in komaj sem čakal dan, da posije sonce. Ker je megla ali nizka oblačnost preprečevala, da bi ga videli tudi v dolini, sem se na zadnji novembrski petek malo prej odpravil iz službe in se podal na pot na Peco. Pri bivši mejni stražnici oz. karavli na Terčevem sem pustil avto in se podal v meglo. Na trenutne je bila megla res gosta. Malo nad Tomaževo (oz. Ninovo) kočo pa se je že slutilo sonce.
In res se je sonce kmalu prebilo skozi meglo. 
Kmalu sem se dvignil nad meglo in odprl se je razgled proti Uršlji gori. 
Pri koči sem ujel še zadnje sončne žarke… 
… in pohitel proti sedlu pod Malo Peco. 
Pogled s sedla na Olševo. 
Tudi Raduha je bila nad oblaki. 
Po občudovanju razgledov in uživanju na soncu sem se odpravil naprej. Tokrat sem zavil desno in šel po lahki poti. 
Pot je bila najprej blatna in spolzka, na bolj strmem delu pa je bilo suho. 
Uršlja gora nad “morjem”. 
Pri dobrih 1900 m nadmorske višine sem prišel do prvega snega. Le-ta ni predstavljal kakšne nevarnosti, zato so dereze ostale v nahrbtniku. 
Pogled na Raduho in vrhove Kamniško-Savinjskih alp. 
Pogled proti vrhu Pece. Še dobrih 100 višinskih metrov… 
Na sedlu pod vrhom sem zavil desno in šel po zimski poti ter užival v razgledih. 
Še malo, pa bom na vrhu. 
Pomrznjen in spihan sneg na poti proti vrhu. Skorja je zdržala težo človeka. 
Ko sem bil na vrhu, so sonce (skoraj) zakrili oblaki z zahoda. 
Razgled na Raduho in KSA. 
Razglede proti Julijcem in Karavankam so ovirali oblaki. 
Tudi na ostalih vrhovih Pece je nekaj snega. 
Pogled proti severu. Nad dolinami meglice, vrhovi pa obsijani s soncem. 
Pogledal sem še proti Uršlji gori in se… 
… odpravil nazaj proti dolini. 
Pogled na “morje” in otočke. 
Tudi smrekovško pogorje se je pokrilo z megleno odejo. V dolinah pa je vztrajala megla. 
Razgled s sedla pod Malo Peco ni bil več tako lep kot pri vzponu… 
Pri koči se na poti nazaj nisem ustavljal, ampak sem kar pohitel po poti… 
…in cesti proti karavli. 
Preden sem se vrnil v meglo, sem se še enkrat ozrl proti Uršlji gori.
Po nekaj meglenih pohodih v novembru sem končno prišel do malo sonca. Hkrati sem prvič v novi zimski sezoni okusil hojo po snegu. Sem že kar malo pogrešal to, predvsem pa mir in tišino, ki najbolj pride do izraza ta čas, ko narava počiva. Upam da bo letošnjna zima malo manj skopa s snegom kot lanska in da bomo lahko uživali v lepih pohodih po naših čudovitih gorah.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 