Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem bil zadnjič na sončnem vzhodu na Peci. Običajno sem na sončne vzhode hodil pozimi, ko sonce vzhaja pozneje in ni treba vstati “sredi” noči. V tem času, ko so dnevi še skoraj najdaljši, sonce vzhaja okoli pete ure in zato je treba na pot res zgodaj. Po celem tednu popoldanskih neviht in kombinaciji vremenske napovedi ter obveznosti za vikend, sem se za soboto zjutraj namenil iti na sončni vzhod. Kolebal sem med Uršljo goro in Peco, ki je na koncu zmagala. Izbral sem meni najljubšo pot iz Tople. Res je ta pot strma, a prideš direktno na vrh.
Ob treh zjutraj sem začel hoditi s parkirišča pri opuščenem rudniku v Topli. Kmalu sem prišel do razpotja, kjer sem zavil levo na pot proti Knepsovemu sedlu Tema me je spremljala vse do zadnjega dela poti proti sedlu, kjer se je začelo daniti. Pogled s sedla proti Raduhi in Kamniško Savinjskim alpam. Svetloba z avstrijske strani. Pogled na Kordeževo glavo. Na vrhu je bilo že kar svetlo. V brezvetrju in toplem vremenu sem se sprehajal po gori in čakal, da bo se bo prikazalo sonce. Meglice nad dolinami na vzhodu so preprečile, da bi sonce takoj zagledal. Šele ko se je sonce “prebilo” skozi meglice,… … se je na obzorju prikazala žareča krogla. Le ta je postajala vse večja… … in večja. Približan pogled na sonce in meglice. Na vrhu… … sem naredil … … še nekaj slik, … … nato pa sem se odpravil v dolino. Pogled na avstrijski del Pece. Raduha in Kamniško Savinjske alpe. Sonce je bilo še nizko… … in pogledi ob hoji navzdol so bili prelepi. Viharnika in Uršlja gora v ozadju. Razgled s sedla pod Malo Peco. S sedla sem šel na Malo Peco in se še enkrat ozrl proti vrhu… … nato pa sem se odpravil proti Topli. Na poti je še nekaj ovir, drugače pa je lepo označena in shojena. Ogledal sem si še slap, ki s poti ni viden direktno, do njega pa vodi pot. Topla je bila še v senci, … … medtem ko se je vrh Pece kopal v soncu. Ravno ko sem se uzrl proti sedlu pod Malo Pece, se je prikazalo sonce.
S Fajmutovih in Kordeževih travnikov in pašnikov je le še nekaj minut hoje do izhodišča, kjer je ob mojem prihodu bilo kar nekaj ljudi, ki so se v sobotnem jutru podajali na Peco.
Prisostvovali sončnemu vzhodu je res nekaj posebnega. Še posebej v gorah, kjer si običajno sam ali le z nekaj enako mislečimi, ki so se potrudili, da so si lahko ogledali kako se dela nov dan. Poseben občutek je, ko uzreš, kako zažari košček neba, kjer se sonce začne dvigati.