Uršlja gora je moja priljubljena gora. Obiskal sem je že velikokrat, vsakič pa je drugačna. Enkrat nas razveseli z razgledi, drugič občudujemo cvetoče rože, spet tretjič lahko opazujemo gamse ali divje peteline. Tokrat pa je bila prav posebna, saj sem na goro šel v odlični družbi.
Pohod sva začela pri koči na Naravskih ledinah.
Smerokaz pri koči.
Travnik na zgornjih ledinah…
…in podrto drevje na koncu le-tega.
Markacisti so “obvoze” zelo dobro označili, vseeno pa se pot ob vijuganju med podrtim drevjem za nekaj minut podaljša.
Ob poti cveti polno…
…cvetja.
Pri “vodi”…
… se odpre razgled proti Peci.
Na Lužah naju pričaka še malo snega…
…in zvončki.
Proti vrha pa še drugo cvetje.
Teloh pod vrhom.
Pred nama je samo še vršni greben.
Razgled proti zahodu.
Na vrhu se razgledujeva in…
…narediva še en selfie 😉
Ob cvetočih macesnih…
…in narcisah ter…
…razgledih v dolino…
…mimo “ježa” iz vresja…
… prideva do koče.
Tam se malo okrepiva in…
…še malo razgledava.
Potem pa se odpraviva nazaj proti dolini.
Pri znameniti skali, kjer se je sveti Uršuli…
…noga pogreznila v mehko skalo.
Napis na znamenju nad skalo.
Hitro prideva nazaj na Luže in…
…se po cesti…
…ob občudovanju cvetja…
…
…
…vrneva do podrtega drevja na poti. Čakalo naju je še malo vijuganja med drevjem…
…in prišla sva do zgornjih ledin. Tam sva na smerokazu opazila čevlje,…
…ki sva jih nesla čez travnik do Koče na Naravskih ledinah.
Moj že n-ti vzpon na našo goro je bil hkrati tudi prvi vzpon moje drage in zato nekaj zelo posebnega in simbolnega.
