V Dolomitih nisem bil že kar nekaj let. Nazadnje smo bili pod Tremi Cinami in šli po ferati na Monte Paterno. Tega je že sedem let in ker smo v letni plan že lani jeseni dali vrh “Cima Cadin” smo morali vodniki (z nekaj udeleženci) na ogledno turo. Ker je pot v Dolomite kar dolga, je za izvedbo pohoda treba organizirati več možnosti in tako napolniti avtobus, da so stroški za udeležence (kolikor toliko) znosni. Za letošnjo turo smo si skupaj s PD Mežica izbrali Cimo Cadin, ki je v pogorju Cadini di Misurina. Torej nad jezerom Misurina in nedaleč od Treh Cin. Preverili smo pot do koče Fonda Savio, kamor se bodo udeleženci povzpeli po lahki poti. Zahtevnejša pot pa se od koče nadaljuje po ferati Merlone na Cimo Cadin.
Pohod smo začeli na parkirišču, ki je na začetku ceste na Tri Cine.Pogled na vrhove s ceste.Odcep za kočo Fonda Savio.Pot sprva poteka po široki makadamski cesti.Kmalu pridemo do pašnika.Smerokazi ob poti. Mi gremo po poti 115.Pot se zoži in se zmerno vzpenja.Pogled nazaj.Pogled proti vrhovom nad potjo.Gozd je vse redkejši. Nadmorska višina je že čez 2000m.Pogled nazaj.Svizce smo slišali ampak jih nismo videli.Utrinek s poti.Pogled proti koči Fonda Savio. V ozadju v megli je naš cilj – Cima Cadin.Panorama proti dolini.Prečenje melišča.Pogled nazaj.Kažipoti malo pod kočo.Zadnji del poti proti koči je malo zahtevnejši.Pogled nazaj.Koča Fonda Savio.Pogačice pred kočo.
Kot sem že prej napisal, bodo na pohodu do koče prišli vsi udeleženci. Le nekaj pa jih bo lahko nadaljevalo po ferati Merlone. Ferata je namreč zelo zahtevna in zelo zračna, zato se naj nanjo odpravijo le izkušeni pohodniki.
Po postanku za malico smo se odpravili proti ferati Merlone.Najprej se malo vzpnemo.Pogled nazaj proti koči in Trem Cinam v megli v ozadju.Prečenje snežišča.Spust proti snežišču pod steno, kjer se začne plezalni del poti.Nadeli smo si čelade, plezalne pasove ter samovarovalne komplete in se odpravili proti steni.Pogled nazaj.Tabla na začetku plezalnega dela.Pogled proti dolini in Trem Cinam v ozadju.Lestve so postavljene praktično navpično – pri nekaterih opisih ferate so navedene kot “Stairway to heaven”.Ko se lestve končajo, plezamo ob jeklenici.Potem spet pridemo do lestev.Pogled nazaj.Sprememba smeri na vrhu lestve.Prehod iz lestev na jeklenice. Lepo je vidno, kako navpična je stena.Zadnja jeklenica pred izstopom iz stene.Pogled na snežišča pod nami.Amfiteater.Jeklenica pod meliščem.Cik cak po melišču.Pogled nazaj.Sledi še nekaj plezanja proti vrhu.Vršni del poti.Pogled z vrha.Na vrhu – z novo tablo.Razgledi so bili fantastični.Pogled proti Trem Cinam.Začetek sestopa.Navpična jeklenica proti dolini.Sestop ob jeklenici po prvih lestvah.Sestop po lestvah je kar hiter, vseeno pa je potrebna previdnost.Lestvam (skoraj) ni videti konca.Pogled navzgor.Zadnje lestve.Pogled proti Trem Cinam in koči Fonda Savio.Na zadnjem delu sestopa nas je obsijalo sonce.Lestvam sledi še nekaj plezanja brez varoval.Še malo pa bomo na snežišču.Snežišče pod nami.Še zadnja jeklenica.Pogled na steno, ki smo jo “preplezali”.Pogled na Tri Cine s snežišča. Sneli smo čelado, samovarovalne komplete in plezalne pasove.Približane Tri Cine.Utrinek ob poti.Pogled na Cimo Cadin in steno, ki smo jo “preplezali”.Smerokaz za ferato pri koči. Pri koči se nismo predolgo zadržali, saj nas je v dolini čakali druga skupina, ki je šla samo do koče.
Po povratku do koče sledi samo še spust na izhodišče.
Kernerjev mak ob poti.Cvetje ob poti.Razgledi na s soncem obsijane gore ti vzamejo sapo in enostavno uživaš.Po poti se hitro spuščamo.Pogled nazaj proti koči in goram nad njo.Pogled proti dolini. V sredini Croda Rossa d’Ampezzo.Razgledi so bili prekrasni.Turška lilija ob poti.Skala ob poti proti pašnikom.Konji na paši. Prvič sem videl konje z zvonci.Košara za transport na koči Fonda Savio.Pogled nazaj na prehojeno pot.Pogled s ceste. Najvišji vrh je Punta Sorapiss.Pogled na Tri Cine z obale jezera Misurina.
Ogledna tura je v popolnosti uspela. Vreme nam je služilo od začetka do konca. Ferata Merlone je zahtevna in zahteva trden (in previden) korak. Stena preko katere je ferata speljana, je skoraj navpična in že med potjo lahko samo gledaš in se čudiš, kako jim je uspelo tako lepo opremiti pot na vrh, na katerem do pred nekaj leti ni bilo niti table. Že pred leti je kolega Kristjan na vrh nesel manjšo tablo, od našega letošnjega vzpona pa je vrhu nova tabla, saj je stara bila potrebna obnove.
Dolomiti so res nekaj posebnega in (kljub množičnem obisku) pohodnik lahko samo uživa v naravi in prekrasnih razgledih, ki v Dolomitih res nikoli ne razočarajo.