Letos sem si za enega od mojih pohodov (ki jih vodim v društvu) izbral drugi najvišji vrh Karavank – Vrtačo. Slaba vremenska napoved za soboto je bila vzrok, da smo na pohod odšli v nedeljo zgodaj zjutraj. Zbudili smo se v lep dan in se odpeljali na Ljubelj, ki je bil izhodišče za naš pohod. Obilica avtomobilov na parkirišču je pomenila, da na poti ne bomo sami.
Ob krasnih razgledih na Begunjščico…
…smo se hitro vzpenjali.
Še en pogled na prehojeno pot…
…in že smo bili na Zelenici.
Smerokaz pri koči je pokazal, da nas do vrh čaka še kar nekaj hoje, …
… zato smo se po krajšem postanku pri koči odpravili proti našemu vrhu.
Ob poti je bilo polno cvetočih rož.
Tudi nekaj kranjskih lilij je še cvetelo.
Skozi gozd in čez melišča …
… smo hitro prišli do razpotja, kjer smo zavili desno v hrib.
Pogledi proti Zelenici…
… in Stolu, …
… so nas spremljali na strmih travnikih.
Ko smo prišli do začetka grebena,…
… je pot postala še bolj strma.
A hoja je bila ob krasnih razgledih pravi užitek.
Pot poteka po grebenu Vrtače po meji med Avstrijo in Slovenijo.
Pogled na vrh Vrtače, kjer je bilo dosti planincev.
Po postanku za malico se vpišemo v vpisno knjigo, naredimo skupinsko sliko …
… in se odpravimo nazaj. Tudi na poti nazaj smo lahko uživali v razgledih.
Spust po grebenu je bil zaradi zemlje in grušča na poti malo zahtevnejši. Pod nami je lepo vidna pot, ki vodi na Stol.
Begunjščica.
Še ena kranjska lilija ob poti.
Kmalu smo se z melišč spustili do gozda. Pogled nazaj proti Vrtači.
Od vrha smučišča …
… do koče na Zelenici je le nekaj minut hoje.
Pri koči smo si ob lepih pogledih na Begunjščico privezali dušo, …
… nato pa smo se odpravili …
… na pot proti Ljubelju.
Spust do parkirišča je popestril rahel dež, ki pa je poskrbel samo za osvežitev.
Vožnja do doma je ob izmenjavi vtisov s prehojene poti hitro minila in zadovoljni smo se razšli v zgodnjem popoldnevu.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 