Po dolgem času sem našel čas za meni tako ljubo Peco. Nekako sem uskladil obveznosti in si vzel dan za hribe. Tudi vremenska napoved je bila obetavna in padla je odločitev. Peca. Kar dolgo je že tega, kar sem bil zadnjič na tej koroški lepotici, ki nas (običajno) nagradi s krasnimi razgledi.
Malo pod Najbržem se je še kazalo sonce in tudi nekaj modrega neba je bilo nad mano.
Cesta na Jakobe je še zasnežena.
Pri Tomaževi koči se je megla za trenutek raztrgala.
Plaz v Tomaževem “žlihu”.
Posledice vetroloma so še vedno vidne.
Drugi plaz na poti do koče.
Snega je še vedno zelo veliko.
Malo pred kočo.
Koča na Peci je obdana z visoko snežno odejo,…
… katere višina je razvidna na tabli.
Strma pot od sedla proti vrhu.
Čeprav je še veliko snega, sonce že kaže svojo moč.
Bolj grem proti vrhu, vse manj in manj je megle.
Osupljiv razgled na vrhove Kamniško Savinjskih alp nad morjem megle.
Igra vetra na snegu malo pod vrhom.
Na vrhu pa prava pomladanska idila. Brez vetra, jasno nebo in megla pod mano.
Razgledi na vse strani so bili prekrasni.
Kamniško Savinjske alpe,…
… Raduha,…
… in Triglav so bili kot na dlani.
S snegom zalita Peca na avstrijski strani.
Čeprav je bilo prijetno uživati nad morjem megle,…
… je bilo treba nazaj v dolino.
Utrinek s sedlo pod vrhom Pece.
Še zadnji pogled na vrhove gore,…
… preden se spustim v morje megle.
Sedlo pod Malo Peco, ki običajno navduši s krasnimi razgledi, je bilo zavito v gosto meglo.
Utrinek s poti od koče proti Mitneku.
Po lepo shojeni poti je bil spust hiter in nezahteven…
… in kmalu sem se vrnil nad kmetijo Najbrž, od koder ni bilo več daleč do izhodišča.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 