Ravno en mesec je minilo od mojega zadnjega pohoda na Uršljo goro. Takrat je bila Uršlja gora vsa rumena od pogačic. Obveznosti mi nekako niso pustile na “mojo” goro. Za vikende sem bil v bolj oddaljenih hribih, imeli smo tudi planinski tabor. “Saj Uršlja počaka”, sem si rekel. In res je morala počakati. Znova pa je zažarela v vsej svoji lepoti. Vreme ravno ni bilo “ta pravo”, vseeno pa se je na vrhu pokazal sonček in polepšal že tako krasno goro.