S prijateljema smo se že dolgo menili, kdaj bomo šli na Raduho ali Peco. V petek so nam vsem službene (ne)obveznosti dopuščale, da bi se proti opoldnevu odpravili proti kmetiji Bukovnik. Vreme ni bilo idealno, plohe in nevihte pa so bile napovedane pozno popoldne. Odločili smo se, da poskusimo in ob dvanajstih smo že bili pri Bukovniku.
Nad Raduho so se podili oblaki,…
…Olševa pa je bila še bolj zavita v črno.
Kmalu smo prišli do Koče na Grohotu. Meglice so se menjavale s soncem,…
…ki je obsijalo cvetoče pogačice.
Zavili smo proti zahtevni poti.
Pogled proti Obirju je obetal, da bomo pot prestali brez dežja.
Vseeno pa nas je dež dobil tik pred vstopom v zavarovani del poti in vztrajal dobre pol ure.
Čeprav je pogled proti Olševa nakazoval lepše vreme,…
…smo se po ogledu mokrih in spolzkih skal odločili,…
…da vrh Raduhe na nas še malo počaka.
Obrnili smo se in se ob pogledih na Peco,…
…in po vedno bolj s soncem obsijani poti…
…vrnili do melišča.
Malo nad kočo se je že čisto zjasnilo.
Pogled proti Raduhi, ko smo se vrnili na kočo…
…in še pogled nanjo od kmetije Bukovnik ob naši vrnitvi.
Marsikdo bo rekel, da bi pot lahko nadaljevali, vseeno smo se raje obrnili in nismo tvegali po nepotrebnem. Lahko bi se vse izšlo in bi ta dan dosegli vrh Raduhe. Lahko pa bi bilo tudi drugače… Raduha nas bo počakala.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 