PD Ribnica na Pohorju je v sodelovanju s PD Mežica organiziralo dvodnevno turo na Srednji Velebit. Pohod je potekal po Premužićevi stezi od Alana do Ravnega Dabarja. Že kot otrok sem s Paga gledal na Velebit in se mi je zdel (vsaj v avgustu) kamnit in neporaščen. Na pohodu sem lahko videl, da je (konec junija) zelen in poln cvetlic. Do planinske koče Alan smo se preko Maribora, Ptuja, Zagreba in Karlovca peljali po avtocesti in jo zapustili na izvozi Otočac. Oznake za park Severni Velebit so nas usmerile na cesto, ki se je začela dvigati proti Velebitu. Peljali smo se skozi vasi in morali obstati medvedu, ki je ravno prečkal cesto. Kmalu smo z asfaltirane ceste zavili na makadamsko cesto, po kateri smo se pripeljali do “Planinarske kuće Alan”. Ob izstopu iz avtobusa smo lahko začutili močno burjo. Oblekli smo se in pripravili za pohod. Rokavice in kapa so na začetku poti prišle še kako prav.

Po dobri večerji (ki smo jo pripeljali z avtobusom) smo si malo odpočili, se odžejali in se počasi odpravili spat. Za naslednji dan načrtovano pot proti Baškim oštarijam s(m)o odpovedali, saj je kar nekaj udeležencev tožilo zaradi bolečin.

Naslednje jutro smo se prebudili v krasen dan. Po obilnem zajtrku smo se nekateri odpravili na Čelin kuk, ki je nad kočo. Po povratku na kočo smo se morali samo še sprehoditi do pol ure oddaljenega avtobusa.

Domov smo se vračali v smeri Gospića, zavili proti Korenici in se preko Plitvičkih jezer in Slunja pripeljali do Karlovca, kjer smo zavili na avtocesto proti Zagrebu, Ptuju in Mariboru. Od Maribora naprej pa smo po domačih krajih “odlagali” planince in se proti večeru zadovoljni vrnili domov.

Velebit je bil že dolgo na čakalni vrsti. Bil sem presenečen nad obilico zelenja in cvetja. Pot je bila lepa, razgledi prečudoviti. Močna burja je (po svoje) prišla kar prav, saj nas je hladila in niti ni bila tako moteča. Organizacija je bila v osnovi dobra, bi se dalo pa marsikaj narediti bolje.