Že slab mesec je minilo od mojega zadnjega sončnega zahoda na Uršlji gori in treba je bilo ponovno gor. Doživetje ob sončnem zahodu je res nekaj posebnega in tega se enostavno ne moreš naveličati. Vremenarji so napovedali, da se bodo proti večeru oblaki umaknili, zato sem se odpravil na Uršljo. Tokrat čez Kozji hrbet.
Sonce me je spremljalo že skoraj od začetka dokaj strme poti.
Od Luž sem proti vrhu tudi tokrat šel po lovski stezi. Pogled proti stolpu je s te poti malo drugačen.
Malo še pa bom na vrhu…
Pogled proti soncu skozi krošnje dreves.
Na vrhu pa skoraj jasno.
Nad Peco so še vztrajali oblaki, ki pa so…
…samo poudarili lepoto na nebu.
Proti jugu so dolino napolnili oblaki.
Še en pogled proti Peci.
Mimo cerkve, ki je bila lepo obsijana z večernim soncem, sem se šel v kočo okrepčat.
